Nedelja, 12. julij 1998
	Nocojšnji utrip bo nekoliko drugačen. Zadnje utripanje bo namreč v stilu hu is hu na Lentu. Ne govorim o sovah, čeprav smo Lentovci zaradi nočnega šihta v veliki nevarnosti da porušimo ali pa nadaljujemo Darwinovo evolucijsko teorijo in se počasi razvijemo v pernate okroglooke nočne ptice. Naše sporazumevanje poteka že poteka v njihovem hu-hu stilu: Boco, Boco ali Porto, Porto in tako naprej, sledi škripanje in škrtanje, nato odgovor v istem slogu. Oziroma, če govori Boco Novinar vse skupaj še malce traja. Gumbi na tem čudu tehnike so mu namreč tako všeč, da pritiska nanje tudi med tem, ko se oni na drugi strani obupano trudi, da bi v festivalskem hrupu vsaj približno kaj slišal. Ja komunikacija ala motorola res malce res spominja na skovikanje, a brez njih bi nas poleg po podočnjakih prepoznali tudi po kozjih kolenih. Kilometrine, ki smo jo tudi kljub temu čudu tehnike nabrali po Lentu nismo šteli. Komot je komot, je rekla tudi Petra in je lanskoletno dirkanje po strmih stopnicah Pressa zamenjala z uvedbo novih metod komuniciranja z varnostnikom pri VIPu. Vse v stilu tistega vica o Mujotu in Hasotu, ki kupita telefon, da se pokličeta na balkon in nato tulita preko dvorišča. No, Petrca je bolj softificirana: nič tuljenja, le mahanje z rokami. (Podobnost z gibanjem sov je le naključna. Glavno je, da stvar funkcionira.) Brez motorole bi mirno shajal tudi Andrej. Dečko namreč tako tuli, da smo ga slišali po vsem Lentu. Brez tehnike.Težave s komunikacijo pa je imel Črna ovca - Tujec: Goro. Poleg tečaja Španščine bo moral Gogo prihodnje leto plačati še tečaj Štajerščine. Pri novih metodah komunikacije pa je zanesljivo največji napredek izum našega direktorja. Saj veste, GSM-ji in rečno omrežje. Izum stoletja. No imamo pa tudi takšne, ki motorole sejejo po Lentu, v dobri veri, da bodo zrasle v nove. Porto, glavni šefe varnosti je ob vsem varovanju pozabil varvat svojo. Ali pa jo je pustil nalašč, da bi ga končno nehali gnjaviti. In ko smo že pri varvanju. Kot najboljša varuška se je letos izkazala Brigita, ki je svoje Paquiteke čuvala kot mama kura svoja piščeta. Še koncertu Jamesa Browna se je odpovedala, da jih je nadzirala v Vip-u pri spremljanju nogometne tekme. No, vse se je končalo srečno in po dnevu podaljška so na veliko žalost mariborskih oboževalk končno odšli. Brigita si je oddahnila, bejbe pa v jok. In še nekdo si je oddahnil, ko so Kubanci spakirali. Manč. Zakaj? Ker so tako na jam-sessionih končno prišli na vrsto tudi ostali glasbeniki. Da je vsega konec se veseli tudi Smiljči, saj mu je grozilo enormno povečanje telesnih mer ali bolje rečeno: teže. Krofki, krofki. Kaj podobnega se nikakor ne bi moglo pripetiti Švedu, ki je edini med Lentovci tudi v času festivala pridno športal. Eni pač ne morejo iz svoje kože. Kriza je le, če je ta kravja. Govorim o ubogem Gregecu, ki se je sinoči spremenil v pastirčka. V štalco je moral gnati Šeko - Juergena, ki je pozabil, kje je doma.Jaz pa ne smem pozabiti na Tino, Lenčo in pomočnike, ki so pridno skrbeli in urejali vse, kar smo mi pozabili. Tu je še Branka, ki bo še dolgo po Lentu sanjala stekleničke Tuborga, pa šoferji Volek, Samo, Dule, Žika, Matjaž in Sašo, ki so si od sedenja za volanom uničili hrbtenico. Pomoč so jim ponudili danes v Vip-u. Na voljo so jim dali nadomestna vretenca. Kaj potem, če so stara 17. milijonov let. Edini o katerem nisem slišala prav nič neumnega je Matjaž. Kaj to pomeni? Da je vse štimalo ali da ima dečko najdiskretnejšo ekipo.No ja, bomo videli jutri pri pospravljanju. Vse se še lahko zgodi. Kje pa je Pifque? Med lego kockami. Tja se je revež skril pred strastnimi obleganji blondinke, ki ga je preganjala po vseh prizoriščih. Razen med lego kockami. Ta igrača je za bionde namreč prezahtevna. Tako. Toliko za zadnji utrip. Pogrešate koga? Pošljite emalj, saj veste, da sem blondinka in sem prav gotovo koga pozabila. Maja Orbanič