Sreda, 8. julij 1998
	Kaj je vroče, hladno, sladko, pekoče, grobo in nežno in ... nočeš, da se neha? Koncert Paqita in mariborskih filharmonikov. Boljše kot vsaka Bloody Mary, pa še za kazenske točke se ni treba bati. Učinek pa je isti. In recept : dober ducat godal, prav toliko trobil, prava mera pihal, ščepec tolkal nato pa začimbe: pest vročekrvnih Kubancev, prvi slavček Bronx Art Ensemble Orchestra in namesto popra: veliki Paquito. Vse dobro premešate (pri tem pazite, da shaker stresate v ritmu salse) in - voila! Prvovrstna glasbena poslastica je nared. Servirati hladno (kljub ne prav poletni vročini) in po možnosti v zelenem kozarcu. Na zdravje! Vroča mešanica nas je dodobra omamila. Tudi samega Paquita, ki se je po koncertu pod njenim vplivom izgubil v katakombah mariborskega kulturnega hrama in šele vrlemu televizijcu se imamo zahvaliti, da je našel pot do Trača, kjer se je okrepčal in nabiral moči za jutrišnji gastronomski podvig. In jutri nas čaka še bolj divja mešanica, saj bo pripravil koktajl iz celotnih Združenih narodov. Če lahko sodimo po sinočnji veselici v Vip-u bo vroče... Nocojšnji omamni napoj pa je "zadel" tudi tiste večne Slovenske skeptike, ki niso verjeli, da znajo štajerski filharmoniki udariti salso. In če ne verjamete lastnim ušesom boste morda verjeli Pablu Zingerju, ki je po koncertu izjavil, da so se odrezali boljše kot njihovi latinskoameriški kolegi. In ko je kot solist zabrenkal še Saša, Štajerskemu ponosu kar ni bilo konca. In ko smo že pri Štajercih. Z velikim veseljem vam sporočam, da so prekmurski ekspanzionisti svojo Mörsko republiko sicer proglašali (kar dvakrat so se trudili) a Štajerska ostaja naša. Vse je, na srečo odbora za povračilo škode, minilo brez človeških in materialnih žrtev. Sicer pa tudi nocoj ni šlo brez nogometa. Lentovske hiške so poleg pleskavic ponudile tudi nogometaše (na televiziji, da se razumemo), brez petelinov in šahovnic pa ni šlo tudi v Sodnem stolpu, kjer je Jure Ivanušič dokazal, da je šanson res zrcalo življenja, izkazal pa se je tudi kot najažurnejši umetnik ta hip... Izvedeli smo namreč, da ga je med prebiranjem črno belih tipk zaneslo še med drugačne črno bele lise. Tiste na okroglem usnju. Poslušalci so bili bojda deležni uglasbljenega "fuzbalskega" komentarja. Tudi umetniki niso več, kar so bili... Najvažnejša postranska stvar na svetu je pač najpomembnejša postranska stvar na svetu. Maja Orbanič P.S. Vse, ki so se nocoj omamljali z zgoraj omenjenim koktajlom in nameravajo to narediti tudi jutri moram opozoriti, da zadeva vendarle ni tako nedolžna, kot se zdi na prvi pogled. kaj lahko se namreč zgodi, da postanete odvisni... In abstinenčna kriza ne bo lahka. Trajala bo namreč vsaj do prihodnjega Lenta...