Torek, 7. julij 1998
	Big time? Big - rain! Pa saj to ne more biti res! Deževalo, kaj deževalo - lilo je kot iz škafa. Ves popoldan. Kot zakleto. Očitno naše prošnje, pa tudi Brigitino srečanje z Najvišjim ni zaleglo. Ali pa Gospod ne sprejema Lentof... Kakorkoli že, Ana Monro nas je "nasankala" in kljub obljubam se nas Nebesa niso usmilila. Napovedano neurje je prišlo in Maribor je izgledal kot... tik pred vesoljnim potopom. Zakaj se zmeraj zgodi, da imajo vremenoslovci prav takrat, ko je najmanj treba? Kakorkoli že, Lentu je grozilo, da ga bo odplavilo. Najprej je z Glavnega odra spralo Paquita in njegove Združene narode. Vlogo rešilne Noetove barke je odigral Vip, kjer so si fantje zaradi spremembe urnika (videli jih bomo v četrtek zvečer) lahko privoščili ogled nogometne tekme. Strastni glasbeniki pa tudi ob nogometu niso mogli brez muzike. Kot bi trenil, so se plastični kozarci, krožniki, pribor... spremenili v ropotulje in najrazličnejše "eksotične" instrumente: in pričela se je nogometno-glasbena fešta, kot je Lent ne pomni. In ko so rumeni še zmagali... Fešta se je dogajala tudi na drugem koncu Maribora. V hali Tabor je že od sedme ure vrelo, med dežniki in pelerinami pa je najbolj nervozno slalomiral naš Boco, ki ga je povsod preganjala truma fotografov in novinarjev. No, ko ob osmih o Botru še vedno ni bilo ne duha ne sluha, se je virus nervoze razširil in napadel tudi Gogota. Strah za brke je pozabljen, tresli smo se, ali ni morda tudi Jamesa odplavilo... No malo po osmi se je le prikazal. Polna dvorana je nestrpno žvižgala in norela... In kaj se je zgodilo? Na odru nič, pod odrom pa... Pica party. Pred koncertom so se ata Brown odločili, da se še malce okrepčajo, in si privoščili petintrideset pic. Šele po tej malici se je lahko začelo a težav še ni bilo konec. Koncert sta rešila hrabra viteza Miran in Bojan, ki sta, tik pred zdajci "zašvasala" stojalo mikrofona velikega J. Nato pa je šlo zares. Najprej glasbeniki v srebrnih frakih, nato, pospremljene z divjim vpitjem, "back vokal bejbe", nato, po burnih najavah, "The Godfather Himself". Šov brez primere, ki pa je na trenutke, to je že treba priznati, mejil že na... cirkus. Ata Brown je namreč vsake toliko potreboval malce odmora (leta, pač), ki ga je zapolnil z bolj ali manj domiselnimi točkami. Med slednje sodi prav gotovo nastop "čarovnika". Zlobni jeziki so komentirali, da bo, če bo šlo tako naprej, kaj kmalu pripeljal še dresirane tjulne in žirafe. Cirkus, pač. Toda, kakorkoli že, Living in America in skoraj deset minut trajajoča Sex Machine, še vedno užgejo. James je pač (še vedno) James. In stojalo je tudi zdržalo… Če pa ste za manj svetleče variante, ste prav gotovo uživali v klezmer žuru, ki so ga v Sodnem, stolpu priredili Klezmatiksi. Po štiristo letih se je med zidove nekdanjega židovskega geta zopet vrnila žalosto-veseljaška židovska muzika. In da tja sodi, je pokazal tudi odziv publike, ki veseljakov kar ni in ni hotela spustiti z odra. "Ojojoj" in ostale "mednarodni" ali esperanto refreni so dodobra namučili naše, od dežja malce zarjavele glasilke in kar zamikalo nas je, da bi New Yorčanom sledili v Izolo, kamor so nas, zadovoljni z našo pevsko spremljavo, povabili. Pa ne bo šlo. Lent nas namreč pričakuje tudi danes. Če ga ne bo znova zalilo.... Maja Orbanič