Sobota, 4. julij 1998
Slovenija je spregledala. (Ali pa potonila nazaj v mračni srednji vek, ko so častili svete prstane, prste, kodre....edina sprememba je, da namesto boga zdaj častimo boginjo... žajfaric.)

Saj ni res... Pa je. Esmeraldamanija je izbruhnila v hujših razsežnostih, kot so pričakovali tudi največji... hm... optimisti? Lent so preplavili romarji, tribune so se skoraj podrle, zelena se je razlivala kamorkoli si pogledal in to vse za... pogled na Letitio in polomljen "hvala lepa". Pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo skromen narod. Za ene nogomet, za druge Esmeralda. In za tretje?

Program, ki ga je ponudil Lent nocoj je zahteval kloniranje. Drugače ti je bilo usojeno nekaj zamuditi. Toda kaj?
Iztoka Mlakarja, ki je Sodni stolp (po srednjem veku) znova spremenil v dobro varovano utrdbo? Tanio Mario, prvo damo jazz festivala? Ali Odjilo, temperamentne ljubljence mariborske publike? Tu pa so bili še Schal Sick Brass Band s svojo enkratno glasbeno mešanico... Pa smo se odločili za "vse po malem, po velkem nič" in divjali z odra na oder. Prva postaja: Jurček. Ste že slišali nigerijsko rappanje, iransko jodlanje, perzijske ljudske v taktu dunajskega valčka in afrobeat ala italijanska kancona? Mislite, da se mi je od neprespanosti zmešalo? Potem prav gotovo niste poslušali "odštekanih" Schal Sickovcev. Glasbena norišnica, ali, kako v en koncert združiti svetovno glasbeno zakladnico. Pa da ne boste mislili, da jim ni uspelo...
Nato šibamo na Jazzlent. Prva dama letošnjega programa se je res pokazala v pravi luči. Novice o šampanjcu in narezku nisem preverjala, sicer pa, če ima Esmeralda vrtnice, naj ima Tania Maria šampanjec. Zasluži ga.
In Minoriti? Ti so nocoj poskakovali, poplesavali, peli in ploskali v divjem ritmu strastnih "ciganov". Ritem, ki nogam kar ne da stati na miru in melanholija, nad katero je solzo potočilo tudi nebo. Ciganska fantazija pod dežniki torej. Kljub temu so Štajerci zahtevali (in tudi dobili) tri "bise" in Dašino obljubo, da se vidimo na Borštniku. Mimogrede - Daša je po Diani prav gotovo najbolj fotografirana ženska. Vsaj na Lentu. Zakaj? Mislim, da komentar ni potreben, gotovo pa bi vsaj devetdeset odstotkov prisotnih moških gledalcev udobni domek in ženičko kaj hitro zamenjalo za ciganski šotor, divje konje ostale "pritikline" ciganskega življenja o katerem je pela. Če bi se jim le pridružila...

Tako kot bi Štajerci pod vplivom Iztoka Mlakarja skoraj pozabili na špricer in ga zamenjali s kozarcem črnega... A na srečo je Iztokov "napad" dosegel le petdeset srečnežev, ki so uspeli pravi čas kupiti karto za njegovo "betulo", tako da špricer ostaja.

O ognjemetu pa le tole: Beli gumbi so peli "Padaju zvijezde." Padale so. In padale, in padale...

Maja Orbanič

P.S. Končno vemo, zakaj je Didie za letošnjo festivalsko barvo izbral zeleno. Esmeraaaldaaaaa...
In prihodnje leto? Rdeča. Porto nam je namreč obljubil Baywatch.