Četrtek, 2. julij 1998
	Pa smo spet tam. Pri vremenu. Ali drugače povedano: dežuje. Ne nevihta, tisti ta zoprni, siv in dolgotrajen dež se na vse pretege trudi uničiti "štimungo" na Lentu. In rezultat? Ena proti nič za Lent. Oziroma za njegove izvajalce, ki se niso pustili pregnati. Nasprotno: "Ostanemo tako dolgo, da bo začelo snežiti!", je sklenil "domači napadalec" (kljub premoru v Parizu smo tudi na festivalu deležni "fuzbalske" mrzlice) Zoran Predin, dal "gate na glavo" in ostal. "Do konca in naprej". Ob njem pa "levo in desno krilo": strastni duet Mar Django, ki je od lani zrasel v kvartet, "v obrambi" pa Karminini mariborski slavčki: Carmina Slovenica. Kljub govoricam, da so se dekleta prestrašila dežja in pustila Zokija na cedilu, se je izkazalo, da so novinarji znova ustrelili "raco" - punce so prišle in dokazale, da Štajerci drug drugega že ne puščajo na suhem (tako ali drugače). Na cedilu pa ne puščajo niti Korošcev. Vsaj po vztrajnosti publike, ki je znova preplavila uličico ob Jurčkovem odru, sodeč. Kajti tudi koroški trubadur Adi Smolar je nabito poln avditorij ohranil vse do konca. In to kljub dežju, ki je vse bolj obilno zalival in kljub temu, da se je koncert prevesil debelo čez napovedano... Jasno, saj veste: Adi dela vse bolj počas`... Pa četudi lije. In četudi si je Smiljan skorajda pulil lase ob misli na zvočnike, po katerih kaplja... Če bo torej jutrišnji zvok Dalmatinske klape bolj brbotajoč se obrnite na Adija... On je kriv. In ko smo že pri krivcih: vemo, kdo je kriv za današnje vreme. Ime: Željko. Priimek: Vukmirica. Kajti če je že prinesel svojo "naročeno stvarnost" - stvarnost na daljinski upravljalec, bi lahko pritisnil na tisti gumb za lepo vreme. Pa ni! In ko je videl, da so gledalci, ki jih je Pifque pred dežjem rešil kar s sedenjem na odru, malce jezni, se jim je poskušal odkupiti z mini jam-sessionom. Kitara, ritem in - vse v najlepšem redu. Navdušen aplavz potrdi da zamere ni več, vsi spet prijatelji, dež gor ali dol. Še najlepše je bilo tistim, ki so se odločili čakati Toma Waitsa. Lepo na suhem, v varnem zavetju Sodnega stolpa... Dočakali ga sicer niso - namesto njega so dobili Janija Kovačiča, kar pa sploh ni bila slaba menjava. Po Villonu je Jani znova dokazal svoje mojstrstvo in Waitsova besedila tako dobro presadil v slovensko zemljo, da se je zdelo, da so tam tudi vzklila. Če bi imel še stari klobuk in tisto večno prižgano cigareto v kotičku ust, bi skorajda lahko verjeli, da je pred nami veliki Tom osebno. Kar se hripavosti tiče, sta namreč vsaj enaka... Na Lentu pa poleg kulture očitno cveti tudi trgovina. Tudi mednarodna. Uvoz - izvoz. Tako so folkloristi iz Armenije poleg običajnih spominkov ponudili tudi umetelno izrezljan stol. Kaj stol: prestol. Cena? Zasoljena. A kupec se je bojda že našel. Kulturna menjava tako ali drugače... Maja Orbanič